Frontpage Slideshow | Copyright © 2006-2011 JoomlaWorks Ltd.

Zgodovina

ORMOŽ

100 2681Mesto in njegovo okolico sestavljajo gričevnati svet Slovenskih Goric in ravninski predeli Središkega polja. Te krajinske oblike sestavljajo splet, ki ustvarja prijetno pejsažno raznolikost tipičnega prehodnega ozemlja. Skozi to pokrajino tečejo prometne poti, ki se stekajo in raztekajo v njenem središču Ormožu, zato uživa to sicer kar izrazito agrarno področje veliko prometno veljavo. Bogato vinogradništvo ter naravne in kulturne lepote pa mu dajejo tudi turistično vlogo v sami turistični ponudbi Slovenije. Sam obisk ali daljše postanke si zasluži že samo mesto Ormož s svojo lego nad reko Dravo, z gradom in parkom, urbano urejenostjo in župno cerkvijo, vse to pa lahko popestrimo še z ogledom muzejskih zbirk. Okolica pa nam ponuja oglede gradu in romarske cerkve križnikov v Veliki Nedelji, Hum nam bo ponudil lepo veduto in še lepši razgled, Središče je zadnji slovenski trg na pragu hrvaške Podravine, Tomaž in Miklavž imata prav posebne naselbinske kompozicije, iz Koga se nam pogled razpre daleč po Medžimurju, posebnost pa so zagotovo Svetinje in Jeruzalem, ki z okoliškimi vrhovi predstavljata osrčje vinorodnih predelov mednarodnega slovesa. Lepi pejsaži z nepozabnimi, posebno večernimi razpoloženjskimi motivi prav zagotovo ostanejo vsakemu obiskovalcu v trajnem spominu ter ga vedno znova in znova vabijo, da bi še kdaj obiskal ta od vinskega boga Bakha blagoslovljeni košček slovenske zemlje. Z izboljšanimi prometnimi, zlasti cestnimi povezavami in razvojem v gostinstvu in turizmu se vedno bolj odpira domačim in tujim turistom oziroma obiskovalcem.

Vabimo vas, da se jim pridružite tudi vi in začnite z obiskom tega koščka naše domovine!

ZGODOVINA ORMOŽA

Urbane korenine mesta Ormož segajo do bronastodobne kulture žarnih grobišč, ko je na tem mestu obstajala ena največjih planih naselbin iz tistega časa v vzhodnoalpskem prostoru. Kelti so to območje znova naselili v latenskem obdobju. Rimska cesta pa se je naselbine izognila po obodu nasipa ter je mimo Hardeka vodila proti Pušencem. Lokacija je bila zelo dobro utrjena, zato je v zgodnjem srednjem veku privabila občasne prebivalce, v času 300-letne madžarske zasedbe med letoma 900 in 1200 pa so se tukaj nastanili stalni naseljenci in ustvarili naselbino Holermus. Prvi fevdalni senior (formalno do leta 1803) je postal, po priključitvi tega ozemlja k vojvodinji Štajerski, salzburški nadškof, prvi posestniki pa so postali Ptujski gospodje, kateri so tudi izoblikovali ormoško gospostvo. Kot posestniki ormoškega gospostva so bile tudi Szekelyji, Petheji, Königsackerji, po letu 1805 pa različni drugi lastniki.

Sama lega Ormoža je izrazito strateška, saj je varoval prehod čez slovenjegoriški greben, kateri tukaj prekinja obdravsko ravnico in na katerem sta se od ogrske ceste ločili stranski poti proti Tomažu in preko Drave v Vratno.

Bronastodobna naselbina je bila ovalne oblike velikosti 400 × 380 m, obdana je bila z nasipom in jarkom, bila pa je dovolj prostorna za vas Holermus in stolpasti grad Friedau. Cesto, ki je od antike dalje tekla okoli naselbine, so v 2. polovici 13. stoletja speljali skoznjo, vendar so jo morali pravokotno preusmeriti proti severu zaradi celotnega grajskega kompleksa. Cesta je pomenila tudi mejo med grajskim in vaškim območjem. Kot sem omenila je po zapisih razvidno, da se Ormož od leta 1273 šteje kot vas Holermus, od 1293 (zagotovo pa od 1320) kot trg Holermus, od leta 1331 ko so mu podeljene mestne pravice pa kot mesto. Vendar prebivalci mesta dobijo ptujske meščanske pravice.

Stoplastemu gradu iz sredine 13. stoletja dozidajo po letu 1279 ločeno stoječi stanovanjski del, kateri tvori osnovo kljukastega južnega krila sedanjega gradu. Predstavljal je rezidenčni grad Ptujskih gospodov, ime pa je dobil Friedau, to ime pa se je potem leta 1331 preneslo na novoustanovljeno mestno naselbino, zato lahko rečemo, da je grad starejši od same naselbine.

V mestu je med letoma 1495 in 1786 pri zgornjih mestnih vratih stal tudi frančiškanski samostan, od konca 16. stoletja pa je v mestu obstajala tudi že poštna postojanka.

Današnje mestno središče oziroma staro mestno jedro, ki ga vse bolj napolnjuje sodobna, večinoma dobro prilagojena arhitektura – predvsem gre zasluga za to projektantu prof.ing.arh. Dušanu Moškonu, že v zasnovi še vedno kaže srednjeveško, v gradbeni podobi pa klasicistično in historistično podobo prejšnjega stoletja. Sam sprehod po mestu med njegovimi stavbami vsakemu posebej odkrije nekatere, ki so zgodovinsko in arhitektonsko vredne pozornosti.

CERKEV SV. JAKOBA

Župna cerkev sv. Jakoba skupaj z mestnim gradom predstavlja dve osrednji arhitekturi mesta Ormož. V preteklosti je cerkev skupaj s spremnimi objekti: pokopališčem, osarijem, župniščem, mežnarijo in šolo zasedla severno osredje mesta.

Cerkev, ki je pred letom 1376 postala sedež vikariatne župnije, se je kasneje leta 1545 po zaslugi Szekelyjev osamosvojila, vendar je ves čas ostala inkorporirana Nemškemu viteškemu redu, enako kot sta to bile cerkvi v Središču ob Dravi in Miklavžu pri Ormožu. Sedanja stavba za svojo navidezno enotno gradnjo skriva zanimivo in umetnostno zelo bogato zgodovino, ki je lahko predstavljena v več razvojnih fazah.

Najstarejši del je cerkvena ladja, ki je bila skoraj za 2 metra nižja od sedanje, krita je bila z ravnim lesenim stropom in pokrita s štirikapno streho. Ohranil se je okvir majhnega okna visoko v severni steni, kar potrjuje njen nastanek v 2. polovici 13. stoletja.

Okrog leta 1400 so k tej ladji prizidali sedaji prezbiterij dolgokornega tipa, opasan s talnim in večnim zidcem, ki je imel 6 stopnjevalnih opornikov, 5 zašiljenih dvo- in trodelnih oken, križnorebrast obok in 5/8 zaključek. Ob njegovi severni steni je slonela pritlična dvopolna zakristija, opremljena s timpanonskim portalom in pokrita s pultasto streho. Prezbiterij, ki je bil sicer ožji, vendar je bil toliko višji od ladje, da ju je lahko pokrivala ista streha. Malenkost kasneje, vendar zagotovo v 1. četrtini 15. stoletja so še prizidali zvonik, tako da zaseda osredje ladjine fasadne stene. Na tem mestu vse skupaj v nadstropju predira zašiljen portal, ki povezuje prvotno leseno, sedaj pa zidano pevsko emporo z njim.

Zakristija je nastala zelo kmalu po nastanku prezbiterija. Pokrival jo je dvopolen križnorebrasti obok, katerega rebra so rastla neposredno iz sten in so se spajala s sklepnikom v obliki grbastolistnih rozet. Prostorsko ločena severna kapela, se je celoti pridružila v 2. četrtini 15. stoletja, pokrita s tremi pravokotnimi križnorebrastimi polami in 5/8 zaključkom. Ker sama kapela nima lastne južne stene, so njena rebra dvojnožlebastega profila vpeli neposredno v ladjino severno steno. Kapelo je osvetljevalo pet eno- in dvodelnih zašiljenih oken. Zaradi premajhne višinske razlike med kapelo in ladjo so ladjino streho dvignili in pultasto podaljšali preko kapele. Zaradi prezidave kapele so morali uničiti zahodni del zakristije.

V 1. polovici 16. stoletja so prebili ločna prehoda med ladjo in kapelo ter jo s tem spremenili v stransko ladjo, obenem pa so dve od njenih treh severnih oken povečali in polkrožno zaključili ter eno od njiju okrasili s križniškima emblemoma. Cerkev so popravili po letu 1647, ko je mesto zajel požar, barokizirali so jo po letu 1704 – takrat so opečno nadzidali zvonik za enkratno višino, dvignili ladjo, jo opečno obokali in nanovo ostrešili, vdelali so sedanja ladjina dvodelna pravokotna okna in oba portala, vzidali so pevsko emporo z notranjim dostopom, odstranili obočna rebra in služnike v prezbiteriju, preoblekli so slavolok in vso cerkev na novo prebelili – s tem so prekrili vse starejše slikarje.

Na novo je bila cerkev posvečena leta 1736, vendar so jo vse skozi obnavljali, tako da lahko v njej najdemo rezbarske in slikarske umetnine iz vseh stilnih obdobij, vključno z neogotiko.

Oratorij z dvema oknoma v prezbiterij so leta 1832 zgradili na zakristijskem podstrešju, ker so vdelali oratorijske stopnice so morali zakristijo ponovno razširiti, tokrat proti vzhodu, v njo so prebili sedanji pravokotni portal in zazidali starejšega zašiljenega gotskega.

Leta 1872 so nekaj podobnega storili z oratorijem nad severno ladjo, saj so tukaj prizidali oratorijsko stopnišče in nato zazidali še okni njenega zaključka. Sam oratorij so vkomponirali v ladjino podstrešje, brez da bi ga karkoli spreminjali ter ga s tremi podolžnimi pravokotni okni povezali z ladjo.

Leta 1869 je huminski slikar Jakob Brollo poslikal prezbiterij, leta 1873 pa ladjo, vendar na žalost te slikarija zaradi zadnje obnove ni več ohranjena. Leta 1895 je potekala regotizacija, zamenjana je bila skoraj celotna oprema cerkve. Leta 1930 je potekala obnova zunanjosti, takrat so ob severno steno zvonika prizidali še stopnišče, ki vodi na pevsko emporo.

V letih 1960, 1976 in 1990 pa so potekale strokovne obnove celotne cerkve, pri katerih so odkrili pomembna umetnostnozgodovinska odkritja. Zagotovo je treba omeniti freske, ki so se ohranili v več plasteh, prvotne že iz leta okrog 1400, do tistih iz sredine 17. Stoletja, do že omenjenih Brollovih iz let 1869 in 1873. Najstarejše freske v cerkvi so zagotovo tiste na severni strani slavoločnega loka, ki zgoraj predstavljajo konjeniški tip poklona treh kraljev, spodaj pa štiri svetnice, ob strani pa ornamentalno obogaten grb donatorja. Na severni strani ladje so danes še samo skromni ostanki poslikave, ki jo lahko umestimo v sredino 15. stoletja. Plast fresk iz 1. tretjine 16. stoletja na južni strani slavoloka predstavljajo štiri svetnike – Janeza Evangelista, Martina, Florijana in Jurija.

Glavni okras ladje pa predstavljajo freske, katere je dal leta 1632 naslikati ormoški meščan in mestni svetnik, po rodu Gorenjec, Mihael Podlipnik. V gornjih dveh vrstah si sledi 24 prizorov iz Geneze – od stvaritve svetlobe, vode in zemlje do Bronaste kače, v spodnjih dveh vrstah pa 23 prizorov iz Pasiona – od Prihoda v Jeruzalem do Vstajenja, medtem ko zadnji prizor predstavlja donatorja z nadangelom Mihaelom, ki tehta (njegovo) dušo. Celoten slikarski ciklus spada med največje pri nas je bil naslikan v času pereformacijskega obdobja v 1. polovici 17. stoletja s strani preprostega slikarskega mojstra. Samo nekaj let starejša pa je kompozicija poslednje sodbe, ki zaseda gornjo polovico slavoločne stene in je kljub svoji rustikalni izvedbi barvno zelo živahna, oblikovno bolj razgibana in v umetnostnem izrazu bolj ekspresivno dramatična. Omeniti še moram freska, ohranjene v dveh plasteh na severni strani severne ladje. Spodnja plast je slabše ohranjena, vendar pa obe prikazujeta razpoznavne prizore: obleganje mesta, trnjevo kronanje, mučenje sv. Lovrenca. Obe plasti pa sta iz 15. stoletja.

Cerkev je polna bogatih fresk, vendar je ogleda vreden tudi star portal s figuralno okrašenim timpanonom. Ta portal je namreč donatorska kompozicija z gregorijanskim Kristusom, levo od njega kleči bradat vitez v mrežastem oklepu, desno zgoraj je čelada z ogrinjalom in perjanico, spodaj pa je grb z vurbeškim zmajem. Donator bi naj bil iz rodu Ptujskih gospodov, skoraj zagotovo bi naj to bil Bernard III. (+1420).

Na vsaki strani slavoloka lahko vidimo še dva gotska kiparska izdelka. Na levi strani je izredno kvaliteten kamniti kip sedeče Marije z otrokom v naročju iz kapele v bližnjih Frankovcih, delo umetnikov iz ptujskogorske delavnice z nastankom okrog leta 1425. Na desni strani pa je nameščen krstilnik s štirimi cofasto zaključenimi konzolami in nedoločljivim ščitastim motivom iz 2. polovice 16. stoletja. V zunanji steni severne ladje lahko vidimo vzidan nagrobnik, ki je bil izdelan v spomin na štiri umrle otroke jakoba Szekelyja, iz leta 1501. Ogleda vredna pa sta tudi dva baročna kamnita kipa, ki stojita v vhodni veži zvonika. En predstavlja Jožefa z otrokom, drugi pa Marijo, stoječo na zemeljski krogli, oviti s kačo.

Od petih starih oltarjev se po regotizaciji opreme ni v cerkvi ohranili niti en, se je pa ohranila baročna prižnica iz okrog leta 1760. Opremo prezbiterija dopolnjujeta okenski vitraži iz leta 1896, pogledati pa si moramo tudi tri snete detajle fresk J. Brolla Zadnja večerja iz leta 1869.

Naj omenim še to, da je okrog cerkev do začetka 19. stoletja bilo pokopališče, katerega je obdajalo obzidje in na katerem so nehali pokopavati leta 1787. Danes pa je okrog cerkve park, v katerem stoji spomenik padlih v 1. svetovni vojni. Leta 1989 je arhitekt Dušan Moškon zahodno od cerkve zasnoval manjši trg ter nasproti vhoda v cerkve postavil steber z Marijinim kipom s konca 18. stoletja (kip je do leta 1941 krasil vzhodni del Mestnega trga).

Zbrala in uredila: SIMONA FAJFARIČ

Urnik svetih maš

Maše ob delavnikih (zimski čas): 

8.00; 17.00

Maše ob delavnikih (poletni čas):

8.00; 20.00

Kontaktni podatki

ŽUPNIJA ORMOŽ
Skolibrova 15
2270 Ormož

GSM: 041 713 419

Tel.: 02 / 741 15 36
Fax: 02 / 741 15 37

Email: zu.ormoz@rkc.si
Email: drago.avsenak@siol.net
Internet: www.zupnija-ormoz.si